Naziv feta ima zaščiteno ime in poreklo. Od leta 2002 sme v EU poimenovanje feta uporabljati izključno grški sir, narejen iz ovčjega ali mešanice ovčjega in kozjega mleka (največ 30 %), ki izhaja iz določenega geografskega področja v Grčiji. Z drugimi besedami, ostali siri istega tipa, proizvedeni kjerkoli drugje (velja tudi za ostale predele Grčije, ki nimajo zaščitene označbe porekla), ne smejo več uporabljati naziva feta. Evropska komisija je izrecno zaključila, da le biotska raznovrstnost tal in odlike določenih pasem ovc in koz, ki se odražajo v njihovem mleku, dajo osebno noto, svojevrsten vonj in okus svežemu belemu siru v slanici pod nazivom feta.

Način izdelave sira iz ovčjega in kozjega mleka v Grčiji je opisan že v Homerjevem epu o Odiseju in je podoben načinu izdelave svežega belega sira, ki ga še danes uporabljajo grški pastirji za izdelavo sira feta. Tak sir je bil pogosta jed na krožnikih antičnih Grkov in je skozi stoletja postal ena vodilnih sestavin grške gastronomije. Pisno se ga omenja v času Bizanca pod imenom prosphatos (grško svež) in se ga pogosto povezuje s Kreto ter pokrajino Tesalijo. V 15. stoletju je italijanski obiskovalec Grčije podrobno opisal proizvodnjo grškega belega sira, ki se hrani v slanici. Naziv feta je dobil okoli 17. stoletja iz italijanske besede fetta, ki pomeni rezina ali kos. Grki so s svojo kulturo razširili tudi izdelovanje fete, ki se je najbolj prijelo v Turčiji in na Balkanu, od tam pa tudi drugod po svetu, kjer pa je ovčje in kozje mleko nadomestilo kravje, a sir se je še vedno imenoval feta.
Grki so, da bi zaščitili svoj tradicionalni izdelek, že leta 1984 pri Evropski komisiji vložili zahtevo za geografsko zaščito imena feta. Po dolgotrajni pravni bitki z Dansko, ki je bila velika proizvajalka svežega belega sira pod istim imenom, a iz beljenega, kravjega mleka, je bila leta 2002 grški feti končno podeljena zaščitena označba porekla. Evropska unija je ostalim proizvajalcem, ki so tržili sveži beli sir v slanici, dodelila prehodno obdobje 5 let, da naziv feta nadomestijo z drugim. Po tem obdobju se sme v EU ime feta uporabljati izključno za grški sir, narejen iz ovčjega ali mešanice ovčjega in kozjega mleka (največ 30 %), ki izhaja z določenega geografskega področja v Grčiji.

Feta je sveži sir in kot tak občutljiv, zato je skladiščenje pri ustrezni temperaturi 2 do 4 °C izredno pomembno. Zaradi različnih vzrokov lahko pride v embalaži do nadaljnjih procesov, pri čemer se sprošča naravni plin, ki izboči embalažo. To je spremljajoč pojav mladega sira, ki pa ne vpliva na njegovo kakovost. Ob pravilnem skladiščenju je tak izdelek uporaben do konca navedenega datuma na embalaži.
Rok uporabe po odprtju embalaže za sir feta v slanici je praktično isti, kot je označeno na embalaži, pod pogojem, da je sir hranjen v slanici (v primeru, da plava, ga je treba obtežiti) in na hladnem +2 do +4 °C. Če je hranjen izven slanice, ga je treba porabiti v nekaj dneh (2 do 3 dneh).